Hamlet v prevodu B. L. Pasternaka in M. L. Lozinskega
Da bi bolje razumeli vlogo Shakespearja in njegovih del v ruskem kulturnem prostoru, v prispevku najprej podamo kratek zgodovinski pregled prevajanja Hamleta v ruščino. Ta zajema prevodno specifiko Aleksandra Sumarokova, čigar stvaritev s sredine 18. stoletja je bolj samostojno dramsko delo kot pre...
Saved in:
| Main Author: | |
|---|---|
| Format: | Article |
| Language: | deu |
| Published: |
University of Ljubljana Press (Založba Univerze v Ljubljani)
2024-12-01
|
| Series: | Vestnik za Tuje Jezike |
| Subjects: | |
| Online Access: | https://journals.uni-lj.si/Vestnik/article/view/19177 |
| Tags: |
Add Tag
No Tags, Be the first to tag this record!
|
| Summary: | Da bi bolje razumeli vlogo Shakespearja in njegovih del v ruskem kulturnem prostoru, v prispevku najprej podamo kratek zgodovinski pregled prevajanja Hamleta v ruščino. Ta zajema prevodno specifiko Aleksandra Sumarokova, čigar stvaritev s sredine 18. stoletja je bolj samostojno dramsko delo kot prevod, Mihaila Vrončenka, ki vzpostavi nekatere nove prevajalske smernice, in Nikolaja Polevoja, ki ustvari pomanjkljiv, a svojčas priljubljen prevod. Po kratkem orisu trenutnega stanja in obdobja t. i. parazitskega prevoda se osredotočimo na dogajanje v prvi polovici 20. stoletja. Izpostavimo poskusa nesojenega Nobelovega nagrajenca Borisa Leonidoviča Pasternaka ter Mihaila Leonidoviča Lozinskega, ki velja za enega najbolj izpopolnjenih ruskih književnih prevajalcev. Njuna prevoda prvega dejanja Shakespearjeve tragedije primerjamo med seboj, z izvirnikom ter s slovenskim prevodom Otona Župančiča. Na primerih preučimo, kako sta se prevajalca lotevala pomenskih, zvočnih, oblikovnih in drugih izzivov, ki jih poraja besedilo. Iščemo predvsem trenutke, kjer prihaja do izrazitejših razhajanj, vseeno pa opozarjamo tudi na tiste, kjer sta se odločila za enako rešitev. V manjši meri se posvetimo kritiškemu odzivu na prevoda in teoriji s področja prevodoslovja. Ugotovimo, da je Pasternak na prvo mesto postavljal ritmičnost, poleg tega pa je skušal kar najbolj posnemati individualiziranost govora, značilno za Shakespearjeve drame; na drugi strani je Lozinski skorajda do črke natančno sledil izvirniku, a njegov prevod zato deluje manj živo. Vseskozi si zastavljamo večno prevajalsko vprašanje: je legitimnejši prost ali zvest prevod? Razmišljamo o prednostih in slabostih obeh prevodov ter njuni zapuščini, katere odmev je v Rusiji čutiti še danes.
|
|---|---|
| ISSN: | 1855-8453 2350-4269 |